Vtisi z otvoritve razstave Koraki v naravi

Zbrali smo se v Cankarjevi knjižnici Vrhnika, da bi ob otvoritvi razstave Koraki v naravi izvedeli kaj več o sami razstavi, razstavljenih slikah in njihovi ustvarjalki Alenki Razpet. Za uvod nam je avtorica na klavir zaigrala skladbo Una mattina, ki je s svojimi pomirjujočimi toni ustvarila prijetno vzdušje in navzoče vpeljala v dogodek. Sledile so uvodne besede in pozdrav direktorice knjižnice Sonje Žakelj, ki je povedala nekaj besed o razstavi, ki nas preko slik, ustvarjenih z oljnimi barvami ter z razlivanjem akrilnih barv, popelje na potovanje po čudoviti naravi.

Preko njunega pogovora smo izvedeli, da so za slikanje potrebni predvsem volja, odločenost in pripravljenost poizkusiti nekaj novega. Z vajo in nekaj domišljije pa nato ni omejitev. Vsaka slika prinese nove izkušnje, vedno več je poguma in samozavesti, vedno več svobode izražanja, ko so pomembne le barve, oblike in kompozicija. Navdih se najde povsod, na sprehodu, ob vožnji iz službe, ob jutranjem prebujanju, potreben je le čas, da se ideja realizira, saj nastanek vsake slike zahteva najmanj pet ur dela.

Večina slik je naslikanih na platnu z oljnimi barvami, ki dopuščajo več manevrskega prostora, nanašanje vedno novih plasti in s tem prekrivanje manj posrečenih delov slike. Nasprotno je pri ustvarjanju z razlivanjem akrilnih barv na voljo le en poskus – ena možnost, da se barve razpiha, in če ta poskus ne uspe ni popravnega izpita.

Tudi ime razstave ni naključno. Povezano je najprej s samim motivom slik, na katerih vladajo prizori iz naravnega okolja, predvsem pa pomeni pot. Pot, ki je ustvarjalko vodila od prvih začetnih korakov v slikanju preko vedno večjega navdušenja nad ustvarjanjem pa do današnje razstave. In hkrati pot, ki nas vodi po sami razstavi. Le-ta je namreč zastavljena po korakih - korakih po različnih pokrajinah, od zimskih zametov, gorskih vrhov in gozdnih poti do morskih obal, mrzlega severa in temne noči. Deseti, zadnji korak so sanje, kjer vladajo slike, ustvarjene v tehniki razlivanja akrilnih barv, z abstraktnimi oblikami in močnimi, prelivajočimi se barvami.

Za zaključek nam je Živa Setnikar na klavir zaigrala dve skladbi, ki sta nas s svojimi živahnimi toni popeljali naprej do okusne pogostitve. Posladkali smo se s svežimi jagodami in slastnim pecivom, nazdravili s šampanjcem in ob ogledovanju slik ugotavljali, da si kljub zelo različnim okusom lahko prav vsak najde sliko, ki mu je zares všeč. Nazadnje smo se polni vtisov in prijetno razpoloženi vrnili domov. Razstava je odprta še do konca junija, ogled res priporočam.

Prispevek je pripravila: Nina Zajec, fotografije: Jride Mršnik Poljšak. Vrhnika, 3. 5. 2023