Cankarjeva knjižnica Vrhnika

Otroci so tega vredni

Notranja disciplina – največ, kar lahko damo otroku

Otroci so vredni, da jim damo najboljše. Avtorica je prepričana, da je najboljše, kar lahko otrokom podarimo, to, da jim pomagamo razviti notranjo disciplino. Če smo pri tem uspešni, se otroci razvijejo v zdrave, odgovorne, samostojne in razumne odrasle, ki znajo ločevati med tem, kaj je prav in kaj narobe, ki znajo z drugimi ravnati dostojanstveno in spoštljivo in enako ravnanje pričakujejo tudi do sebe.

Otroci so dragoceni preprosto zato, ker so, ne pa zato, ker ravnajo ali se obnašajo meni všečno.

  1. Otroci so sami po sebi vredni najboljšega.
  2. Z otrokom ne bom ravnala na način, ki ga ne bi želela izkusiti na lastni koži.
  3. Počenjam le tisto, kar ima učinek in kar ne krni niti otrokovega niti mojega dostojanstva.

Otroci so vredni najboljšega, ker so otroci in iz nobenega drugega razloga. Svoje dostojanstvo in svojo vrednost imajo preprosto zato, ker so. Ni jim treba dokazovati, da kot človeška bitja predstavljajo vrednoto; ni jim treba dokazovati, da so nam dragi, niti jim ni treba dokazovati, da zaslužijo našo privrženost.

Ni se nam na primer treba navduševati nad njihovimi pričeskami, uhani v nosovih ali nad njihovo nenavadno obutvijo. Toda naša ljubezen do njih mora biti takšna, da se lahko nanjo zanesejo in da jim je vedno na razpolago ‒ tudi ko so v težavah in bi se najraje pretvarjali, da to sploh ni naš otrok. Biti z njimi, ko spokojno počivajo v našem naročju ali ko se nam prvič nasmehnejo, je enostavno. Biti z njimi, ko jim rastejo prvi zobje, ko imajo krče in prekričijo vso noč, pa ni. Biti z njimi, ko se učijo voziti s kolesom, je enostavno; biti tam, ko uničijo družinski avto, ni. Biti z njimi, ko igrajo v šolski predstavi, je enostavno, a biti na razpolago, ko nas kličejo s policijske postaje in prosijo za pomoč, ni.

»Potrebna je cela vas, da vzgoji otroka.« (afriški pregovor)

 

Otroci so vredni časa, energije, materialnih dobrin in potrebne predanosti odraslih. Le z besedami izražena podpora otrokom ne zadošča; podkrepiti jo moramo z dejanji. Če trdimo, da so naši otroci vrednota, potem moramo biti pripravljeni vlagati denar v tisto, kar zagovarjamo z besedami. S tem moramo uskladiti tudi naše metode vzgajanja otrok.

Kadar nismo prepričani, ali z njimi pravilno ravnamo, se vživimo v njihovo vlogo in se vprašajmo, ali bi si enakega ravnanja želeli sami.

Če danes uporabljamo prijeme, s katerimi naj bi otroke obvladali in jih prisilili k ubogljivosti, bomo v težavah, kajti ta generacija otrok se bo naučila (z našo dolgoletno pomočjo), kako obvladovati slabotnejše od njih. Zagotavljam vam, da bomo takrat slabotnejši mi. S sedemletnim otrokom torej ne bom ravnala tako, saj ne bi želela, da bi on na ta način ravnal z menoj pri mojih sedemdesetih letih.

Težko si tudi predstavljam, da bi me tedaj moj že odrasli otrok nagrajeval za pravočasno vstajanje, oblačenje in zajtrkovanje. »Daj no, mami. Saj veš, če boš vstala na prvi poziv, če se boš sama oblekla in se pravočasno pojavila pri zajtrku, ti dam pet točk. Lahko si jih narišeš v tabelo, ki jo imaš na steni v svoji sobi. Če boš do petka nabrala petindvajset točk, jih lahko vnovčiš za petkov izlet s svojimi prijatelji.« 

Še težje si predstavljam, da bi bila tepena, če bi povedala tisto, kar mislim, ali z drugimi besedami povedano, če bi pri sedemdesetih jezikala. Morda bi tepež dosegel svoj učinek, vendar na račun mojega dostojanstva in samospoštovanja.

Telesno kaznovanje je očitna oblika zlorabe. Ne tako zelo očitni in velikokrat prezrti obliki zlorabe pa sta čustveno zatiranje in zanemarjanje. Če so otroci podvrženi kritiki in poniževalnemu tlačenju, začno verjeti, da niso dovolj dobri ali pa celo to, da so slabi.

Nekatere otroke starši zanemarjajo. Otroci lahko dobijo vse materialne dobrine, ki si jih želijo, toda pogrešajo čustveno hrano, ljubkovanje in spodbudne besede, saj prejemajo le hlad. Posledici – občutek pomanjkanja in žalost – nista opazni tako kot modrice ali polomljene kosti, pač pa se kažeta kot strto srce – brezup in obup, ki vplivata na kasnejše zakonsko življenje, odnose v družinah ter na delo in igro teh otrok.

Resen problem, ki je povezan z večino vzgojnih prijemov, s katerimi nadzorujemo otroke in jih z njimi silimo k ubogljivosti je ta, da dostojanstvo in samospoštovanje staršev ter otrok žrtvujemo, zato da bi spremenili otrokom vedenje in jih vodili. Vodenje vedenja pa je zasnovano na moči in nadzoru. Je način manipuliranja otrok s pomočjo podkupnin, nagrad, groženj in kazni. Otroka sicer prisili k ubogljivosti, vendar krni njegovo dostojanstvo.

Te tehnike otroka ohranjajo v stanju odvisnosti in strahu – odvisnosti od nagrad staršev za pozitivno obnašanje in strahu pred kaznijo, ki jo bosta ista starša odmerila za negativno obnašanje. Za vzorno vedenje torej plačamo previsoko ceno.

Nadzor, ki prihaja od zunaj, od staršev, ni otrokov. Odgovorno se odziva le v zameno za plačilo, ne pa iz čuta samospoštovanja, samonadzora ali samoodgovornosti.

Če nekomu zaupamo in spoštujemo njegovo delo, ga ni treba mamiti s priboljški. Zaupanje in spoštovanje sama po sebi navdihujeta ravnanje otrok.

Otroci, ki jih stalno podkupujejo in nagrajujejo, se bodo z veliko verjetnostjo razvili v odrasle, ki bodo pretirano odvisni od potrditev in priznanj drugih, ne bodo pa premogli pravšnjega samozaupanja in čuta odgovornosti. Pogosto se bodo spraševali:

  1. Kakšno korist lahko pričakujem?
  2. Ali se splača?
  3. Koliko velja?
  4. Si videl/a, kako sem opravil?
  5. Sem to pravilno naredil/a?

Grožnje in kazni so tiste kaznovalne tehnike, ki poudarjajo moč odraslega; zasnovane so na obsojanju in vsiljujejo oblast od zunaj, namesto da bi otrokom priznavale njihovo notranjo moč. Povzročajo jezo, odpore in spore. In kar je najpomembnejše, otroka oropajo za dostojanstvo in samospoštovanje. Osamitev, poniževanje, zasramovanje, čustvena osamitev, omejevanje, nasilje ‒ vse to otroke sramoti, jih razčlovečuje in poniža na raven predmeta. Morda bodo zaradi tega res nehali nagajati bratom in sestram, ne bodo več odkrito lagali svojim staršem, nehali bodo gristi vrstnike in jokati, hkrati pa se bodo naučili, da se je pametno »primerno« obnašati le, kadar jih je strah, da jih bo kdo zalotil in kaznoval. Njihov čut za lastno vrednost, za odgovornost in za primerna, odgovorna, na ljubezni temelječa dejanja pa je resno ogrožen. Ko se otroci soočijo z nadvlado, manipulacijo in nadzorom nekoga, ki je »večji« od njih, se odzovejo na enega izmed treh možnih načinov:

  1. Strah – tako ravnajo zaradi odvisnosti ali strahu.
  2. Odpor – napad na odraslega ali sprostitev jeze nad drugimi.
  3. Beg – duševni ali telesni umik.

Otroci, na katerih potrebe in čustva se odrasli ne odzivajo, temveč jih kaznujejo ali zanikajo, začnejo verjeti, da so ničvredni. Zato so v veliki nevarnosti, da zapadejo v seksualno promiskuiteto, zasvojenost z mamili, nagnjenost k samomoru in podobno.

Ustvarjalna moč se kaže kot vpliv in ne kot nasilje (str. 24)

Kaj dobim, ko opravim nalogo? à Dobiš opravljeno nalogo! J Kot priznanje za opravljeno nalogo niso dobili zvezdic, pač pa zadoščenje z vednostjo, da so nalogo dokončali in da se jim s tem odpirajo možnosti za napredovanje in učenje novih veščin. V sebi so krepili zaupanje vase, v to, da bodo zmogli nove preizkušnje. Zadovoljstvo in zaupanje vase sta najboljši možni nagradi!

»Nagrada za dobro opravljeno delo je že dejstvo, da je delo opravljeno.«

(Ralph Waldo Emerson)

Vplivajmo in krepimo voljo – ne nadzirajmo in ne podrejajmo (str. 26)

Želite vplivati na svoje otroke in jih krepiti za življenje ali pa jih nadzirati in si jih podrediti, tako da bodo ubogljivi?

Starši posedujemo velikansko moč, s pomočjo katere lahko otrokovo življenje napolnimo bodisi z nesrečo bodisi z radostjo. Lahko smo mučilno orodje ali pa instrument inspiracije.

   

»Ljubezen je sposobnost in pripravljenost, da tistim, ki jih imaš rad, dovoliš, da so, kar želijo biti, ne da bi vztrajal pri tem, da zadovoljujejo tebe.« (Wayne Dyer)

 

»Krepitev« naših otrok v prvem koraku pomeni to, da jim zagotovimo varno, skrbno okolje in da jim nudimo brezpogojno ljubezen, ljubeč dotik, nežnost in skrb za njihovo telesno, čustveno in duhovno dobrobit. Če je zasnova našega odnosa do njih čvrsta in polna ljubezni, lahko začnemo otrokom dajati možnost izbiranja in odločanja, hkrati pa jim ves čas zagotavljamo močno strukturo, na kateri lahko gradijo ter – medtem ko odraščajo – krepijo svojo odgovornost in sposobnost odločanja. Če jih naučimo, da znajo sprejemati svoje lastne odločitve, jim omogočamo, da postanejo odgovorni posamezniki, ki znajo ravnati v svoje dobro, ki se znajo postaviti zase in za svoje pravice, obenem pa spoštujejo pravice drugih in priznavajo njihove potrebe.

Takoj, ko sprejmemo dejstvo, da na svojega otroka lahko vplivamo in da ga usposabljamo za življenje s tem, ko mu vlivamo moč, ne bomo več zastopali prepričanja, da moramo otroke nadzorovati in jih siliti k ubogljivosti. Lahko začnemo iskati vzgojne prijeme, ki vlivajo moč, in z njimi nadomestimo manipulativne tehnike vodenja vedenja. Takšna prijema sta spodbujanje in disciplina.

Spodbujanje namesto podkupovanja in nagrajevanja

Trda družina: omejuje; nadzor in oblast je v rokah staršev.

Mehka družina: ni strukture, spominja na meduzo.

Prožna družina: kot hrbtenica, se odziva in prilagaja, je čvrsta, prožna, funkcionalna.

Daje podporo in strukturo, ki sta otroku potrebni, da v celoti razvije svojo osebnost in spozna svoj pravi jaz. Slednjega v trdih družinah zatirajo, v mehkih pa ignorirajo. Otroke v prožnih družinah navdihuje zaupanje vase, v druge in v prihodnost.

Trda in mehka družina vzgajata otroke, ki vedo, kaj morajo misliti, a ne vedo, kako naj mislijo in čutijo. Zato nimajo občutka za lastni jaz.

 

Pripravila: Barbara Kuzmič, CKV

avgust 2019

SHIFT + A