IVANU MALAVAŠIČU V SPOMIN (1927-2019)

Ivan_Malavasic_v_Malavasicevem_koticku_CKV | Avtor: Arhiv CKV

Ivan_Malavasic_v_Malavasicevem_koticku_CKV_2 | Avtor: Arhiv CKV

Avtor: Arhiv CKV

Ivan Malavašič, vsestranski slovenski umetnik se je rodil 30.9.1927 na obrobju podlipske doline v Rovtah. Bil je najstarejši otrok v družini. Šolo je obiskoval v Podlipi, se leta 1950 poročil  in si prav tu ustvaril dom in družino s štirimi otroki.             Umrl je 11.3.2019.

Zaposlen je bil v Industriji usnja Vrhnika, v njihovem glasilu Usnjar je objavljal kratke zgodbe in črtice. Kasneje je objavljal tudi v Kmečkem glasu, Ognjišču in Družini.

 Po upokojitvi je pričel s pisanjem daljših besedil, povesti in romanov. V delih opisuje predvsem preprostega podeželskega človeka, ki je prežet z dobroto in ljubeznijo in se venomer bojuje za svoj košček kruha, pa tudi človeka z iskrenim smislom za veselje in humor. Je eden tistih ustvarjalcev, ki je izredno globoko prodrl v slovensko dušo.

Že od mladih let se je posvečal tudi slikarstvu. Obiskoval je slikarsko šolo pri profesorju Rajku Slaperniku, društvu Klas in Likovnih samorastnikih. Njegove slike so izobešene po vsej Vrhniki in njeni okolici, mnoge krasijo stene poslovnih prostorov in zasebnih zbirk, nekatere so našle lastnike širom po Sloveniji, pa tudi izven meja naše domovine, v Ameriki in Avstraliji.

Napisal je veliko pesmi, številne so uglasbili narodnozabavni ansambli. V zbirki Pesmi iz Podlipe so objavljene izbrane pesmi, ki so postale uspešnice narodnozabavnih ansamblov, kot so godci Lojze Slak, Franc Mihelič, Otavio Brajko, Bratje Poljanšek in drugi.  V veliko veselje mu je bilo tudi pritrkavanje; da bi se ta zvrst ohranila je napisal priročnik za pritrkovalce z naslovom Pesmi slovenskih zvonov. Napisal je tudi nekaj besedil za igre, ustanovil pevski zbor v Domu za upokojence in ga več let tudi vodil. V Podlipi pa je bil organist v domači cerkvi in vodja cerkvenega pevskega zbora.

Ivan Malavašič je v knjigi Spomini o sebi napisal: »Različne so poti človeškega življenja, različne po dolgosti in vsebini. Nekatere so bolj vesele, druge manj, kakor že. Po navadi pa je tako, da je vsakega nekaj. In ko se človek znajde blizu tam, kjer se ponavadi pot konča, se ozira nazaj na prehojeno pot in včasih pomisli, da bi marsikdaj drugače ravnal, če bi mu bilo dano še enkrat začeti od začetka. Morda bi bilo res drugače, toda kdo more vedeti, če ne bi bilo tisto še slabše? V mojem preteklem življenju je bilo včasih tako, da so razmere narekovale moja dejanja; šele, ko sem se upokojil, sem postal bolj sam svoj gospodar. Vojna mi je zaznamovala mladost in najlepša leta in tega se ni dalo preprečiti! Vrstili so se lepi in manj lepi dogodki in leta so minevala tako hitro, da se človek čudi. Veliko sem slikal in pisal, pritrkaval in igral na orgle, morda bo kaj ostalo za menoj, morda pa bo končalo na smetišču. To pa vem, da sem se trudil, resnično trudil, da bi naredil kaj dobrega! Tudi zaradi tega sem nekoliko bolj zadovoljen! Na kratko sem opisal svojo pot. Sodba bodi vaša!«

Napisal je okrog 120 romanov in povesti, okrog 130 črtic in 1800 pesmi. Njegova dela so poznana v vseh slovenskih krajih in vaseh.  V času svojega ustvarjanja je prejel številna priznanja: častni občan Občine Vrhnika, Zlato plaketo Ivana Cankarja, Souvanovo nagrado za življenjsko delo, Orfejevo priznanje,  prejel je več priznanj in pohval narodnozabavnih ansamblov, domača podlipska priznanja, priznanja za pritrkavanje in številna druga.

Bil je vsestranski umetnik in človek, na katerega smo ponosni. Njegova življenjska pesem je izpeta.

Ostalo pa bo njegovo delo, spomini in njegov rod, zato bo vse, za kar se je zavzemal in spoštoval, živelo naprej.

                                            CANKARJEVA KNJIŽNICA VRHNIKA                                               OBČINA VRHNIKA